V alarmu se s pomočjo senzorja udarca zabeleži zunanji vpliv na avto, informacije pa se lastniku pravočasno posredujejo. Avtomobilski senzorji se lahko razlikujejo po fizičnem principu, vendar je njihov algoritem delovanja skoraj enak: kadar zunanji vpliv na avto pošlje digitalni ali analogni signal v sistem.
Obstaja veliko stališč glede postavitve senzorja šoka. Poleg tega se med seboj radikalno razlikujejo. Po mnenju nekaterih strokovnjakov naj bi bila naprava nameščena na kovinske dele karoserije z močnim in trdim pritrdiščem na avtomobilsko površino. To stališče ima eno zelo pomembno pomanjkljivost: železo duši amplitudo nihanja, zato je lahko delovanje senzorja slabo učinkovito. Če v nastavitvah naprave nastavite največjo občutljivost, lahko alarm iz katerega koli razloga začne delovati in povzroči konflikt z drugimi.
Drugi mojstri svoje obrti svetujejo, da senzor namestijo na ožičenje, za pritrditev pa uporabijo plastične spone.
Druga podjetja namestijo senzorje v sredino avtomobila in pojasnijo, da je to najprimernejše mesto za senzor. Tu naprava zagotavlja enako občutljivost na udarce na različnih delih karoserije. V tem primeru mora biti senzor dobro pritrjen, da se izognemo lažnim alarmom.
V zadnjem času so naprave nameščene na glavni alarmni elektronski plošči. Ta rešitev je zelo ekonomična, vendar škoduje delovanju senzorja, saj je v avtomobilu skoraj nemogoče najti prostor za namestitev takšne plošče: zagotavljati mora optimalno občutljivost na zunanje vplive, hkrati pa mora biti otežen dostop ugrabiteljem.
Na koncu pravilno postavitev senzorja določajo stabilnost in natančnost njegovega odziva na zunanje vplive ter odsotnost lažnih alarmov pod tujimi ali manjšimi vplivi, na primer z sunki vetra ali glasnimi zvočnimi učinki, ki so povzročili mimo tovornjaka z glasnim izpuhom.
